Decembra lani je v Siriji padel več kot dve desetletji trajajoč režim predsednika Bašarja al Asada, ki je z družino našel zatočišče v Rusiji. Eden od najbolj odmevnih vidikov tega dogodka so sirski zapori, kjer so bila dolga leta zaprta na tisoče nasprotnikov režima. Ob padcu so svojci zapornikov upali na njihovo osvoboditev, a so celice, v katere so vdrli, bile prazne. Edini dokazi, ki so ostali, so zapisi in risbe, vklesane v stene.
Fotograf Associated Pressa, Mosa’ab Elsham, je kmalu po padcu režima vstopil v zapore in razkril zapise, ki pričajo o trpljenju zapornikov. Na stenah je našel citate, kot je verz star 800 let: “Moja država mi je draga, čeprav me zatira.” Drugje so zaporniki prosili za olajšanje in opozarjali: “Nikomur ne zaupaj, niti svojemu bratu.”
Pod Asadovo vladavino, zlasti od začetka protestov leta 2011, je vsak namig na nestrinjanje z režimom lahko vodil v zapor, iz katerega so se le redki vrnili. Več kot 150.000 ljudi je izginilo ali bilo prijetih, mnogi so umrli zaradi mučenja, lakote ali množičnih usmrtitev.
Stene celic razkrivajo pričevanja zapornikov. Ponekod so narisani koledarji, kjer so zaporniki šteli dneve – eden je zapisal: “Eno leto je minilo,” ob risbi 365 pik. Drugje so igrive skice pokrajin, obrazov in simbolov, kot je ptica z ujeto kačo. Eden od zapisov z dne 1. januarja 2024 pravi: “Mama, ne bodi žalostna. To je moja usoda.”
Zaporniki so svoje zapise ustvarjali brez upanja, da jih bo videl kdo drug kot tisti, ki pridejo za njimi. Njihove grafite so našli pomešane v več slojih, mnogi nepodpisani in brez datumov.
Elsham je po obisku zaporov zapisal, da stene teh celic govorijo zgodbe o trpljenju in tihem uporu zapornikov, ki so pričakovali, da bodo v zaporu umrli. Njihove risbe in zapisi so danes edini preostali glas izginulih.
