Potem ko se je Jonathan Glazer zahvalil tistim, ki so sodelovali z njim pri filmu, je ob branju vnaprej napisanega govora dejal:
“Vse naše odločitve so bile sprejete zato, da bi nas odražale in soočale s sedanjostjo – ne zato, da bi rekli: “Poglejte, kaj so naredili takrat,” temveč: “Poglejte, kaj delamo zdaj.” Naš film prikazuje, kam vodi dehumanizacija v najhujši izvedbi. Oblikovala je vso našo preteklost in sedanjost. Prav zdaj stojimo tukaj kot ljudje, ki zavračajo svoje judovstvo in holokavst, ki ga je ugrabila okupacija, ki je pripeljala do konflikta toliko nedolžnih ljudi. Ne glede na to, ali gre za žrtve 7. oktobra v Izraelu ali za trenutne napade na Gazo. Za vse žrtve tega dehumanizacije gre. Kako se upreti? Aleksandra Bystroń-Kołodziejczyk, dekle, ki v filmu žari, se je tako v flmu, kot v življenju odločila za upor. To posvečam njenemu spominu in njenemu uporu. Hvala.“
