Traume iz otroštva: Skriti vpliv na odraslo življenje
Svetom hodi mnogo ranjenih otrok v telesih odraslih oseb. Mnogi psihoterapevtski pristopi poudarjajo, da zgodnje “poškodbe”, neizpolnjene čustvene potrebe in takratna prepričanja močno vplivajo na oblikovanje osebnosti in življenjskih izbir posameznika.
Raziskave kažejo na vzročno-posledično povezavo med travmo in določenimi boleznimi. Ko to upoštevamo, postane očitno, kako pomemben je ta začetek življenja. Lahko bi rekli – ključnega pomena. Kako lahko v vsakdanjem življenju prepoznamo ranjene otroke? Tukaj je nekaj ključnih in najpogostejših simptomov ran iz otroštva:
- Nagnjenost k perfekcionizmu.
- Potreba, da ugajamo drugim in zanemarjamo lastne potrebe.
- Različne oblike anksioznosti.
- Depresija
- Razne odvisnosti.
- Strah pred neuspehom.
- Primitivni obrambni mehanizmi: projekcija, črno-belo dojemanje.
- Strah pred odnosi.
- Pomanjkanje samozavesti in samospoštovanja.
- Slabo obvladovanje čustev.
Notranje bitke
Ranjeni otroci so travmatizirani otroci, ki odrastejo, vendar v dobrem delu svoje osebnosti ostanejo isti otroci. Lačni stika, podpore in razumevanja. Pogosto prazni. Nekateri so zelo žalostni. Nekateri imajo prepoved žalosti, zato so zelo jezni. Mnogi izmed njih so osamljeni, prestrašeni in brez nadzora nad lastnim življenjem.
Odrasli so, vendar jim obveznosti delujejo pretežke. Nekateri čakajo na čudež, da pride nekdo, ki jih bo rešil, idealni moški ali ženska. Nekateri upajo, da bo, ko le dokončajo ali dobijo nekaj zelo pomembnega, vse postalo popolno. Nekateri prezirajo sebe, čutijo, da niso vredni in da niso pomembni. Nekateri izbirajo odnose, v katerih so zlorabljeni, vztrajno iščejo gram ljubezni. To je zgodba o ranjenih otrocih v telesih odraslih. Najtežje pa je, da mnogi ne verjamejo, kako težko jim je. Ker so odrasli. In, objektivno, niso več otroci.
Pot do zdravljenja
Zdravljenje travm iz otroštva zahteva pogum, samozavest in delo na sebi. Preko procesa introspekcije, terapije in podpore ljubljenih lahko postopoma osvobodimo sebe iz okovov preteklih travm. Pomembno je priznati ranjene dele sebe in jim ponuditi sočutje in razumevanje. S sprejemanjem, procesom odpuščanja in razvojem samozavesti lahko dosežemo čustveno svobodo in postanemo, srečnejši odrasli.
Zdravljenje ni hiter proces, vendar je vreden truda, saj nam omogoča, da se osvobodimo bremena preteklosti in živimo izpolnjeno življenje v sedanjosti.
