Raziskava, o kateri poroča francoska tiskovna agencija AFP, je pokazala, da se gledalci ujamemo v tako imenovano “trajno pozornostno zanko”. Pri tej zanki se oči gledalca samodejno usmerijo najprej v dekličino oko, nato potujejo do ust, nato pa k bisernemu uhanu, nato pa se ponovno vrnejo k očem, kar ustvari nenehno kroženje pozornosti. Ta učinek povzroči, da gledalec sliko opazuje dlje kot druge umetnine.
Martin de Munnik iz podjetja Neurensics, ki je izvedlo raziskavo, pojasnjuje: “Slika vas pritegne, ne glede na to, ali si to želite ali ne. Prisili vas, da jo imate radi.” Meritve možganskih valov so pokazale, da je bil ob pogledu na sliko najbolj stimuliran prekuneus, del možganov, ki upravlja zavest in osebno identiteto. Munnik dodaja, da je šlo za prvo študijo, ki je s pomočjo naprav za skeniranje možganov EEG in MRI merila nevrološki odziv na umetniško delo. “Dlje kot nekoga ali nekaj gledamo, lepši in privlačnejši postaja,” še pojasnjuje.
Raziskava je pokazala tudi razliko med ogledovanjem originala slike in njene reprodukcije. Pri desetih sodelujočih je bil čustveni odziv na original desetkrat močnejši kot na reprodukcijo. Pred ogledom originala in kopije so udeleženci nosili napravo za sledenje očem ter pokrivalo za spremljanje možganskih valov.
Direktorica muzeja Mauritshuis, Martine Gosselink, je ob tem poudarila pomen ogleda originalnih umetnin. Kot pravi, je ukvarjanje z umetnostjo – naj gre za fotografijo, ples ali slikarska dela starih mojstrov – izjemno pomembno za razvoj možganov.
Vermeerjeva mojstrovina se od njegovih drugih slik razlikuje tudi po tem, da vsebuje tri glavne točke pozornosti – oko, usta in biser. Medtem ko na drugih Vermeerjevih delih osebe pogosto pišejo ali se ukvarjajo z vsakdanjimi opravili, deklica z bisernim uhanom neposredno zre v gledalca, kar še dodatno okrepi moč njenega pogleda.
