Arheologi so v oazi Khaybar na severozahodu Savdske Arabije odkrili 4000 let staro utrjeno mesto, ki je bilo dolgo skrito v objemu puščavskih sipin. Izjemno najdišče odpira vpogled v prehod iz nomadskega v naselbinsko življenje, ki je v tem delu sveta prinesel začetek urbane civilizacije.
Naselbino, ki so jo poimenovali Al-Natah, obdaja monumentalno obzidje, dolgo kar 14,5 kilometra, kar kaže na pomembno vlogo, ki jo je kraj imel v svojem času. Po raziskavi, objavljeni v prestižni znanstveni reviji PLOS One, je kraj že pred tisočletji predstavljal organizirano naselbino z bivalnimi prostori, ki so bili del širše utrjene strukture, je povedal vodja raziskovalne ekipe, francoski arheolog Guillaume Charloux.
Raziskovalci ocenjujejo, da je mesto Al-Natah nastalo okoli leta 2400 pr. n. št., v zgodnji bronasti dobi, in v času svojega obstoja gostilo približno 500 prebivalcev. Kljub svoji razvitosti in strateški utrjenosti pa je bilo naselje po približno tisoč letih opuščeno, razlogi za to pa ostajajo zaviti v skrivnost. “Kaj točno je povzročilo, da so prebivalci zapustili Al-Natah, še vedno ne vemo,” je dejal Charloux.
V tem obdobju so se mesta v bližnjem Levantu, ki sega od današnje Sirije do Jordanije ob Sredozemskem morju, hitro razvijala. Severozahodna Arabija pa je bila večinoma suha in redko poseljena. Šele v zadnjem desetletju in pol, z odkritjem utrdbe iz bronaste dobe v bližnji oazi Tayma, so se arheologi pričeli bolj intenzivno zanimati za ta del Arabskega polotoka.
Ena izmed posebnosti Al-Nataha je, da so starodavne zgradbe pokrite z debelo plastjo črnega vulkanskega bazalta, ki učinkovito ščiti ostanke pred roparji in nezakonitimi izkopavanji. Bazaltne kamnine, ki so naravni del te regije, omogočajo, da starodavne ruševine ostajajo v skoraj nedotaknjeni obliki, kar dodatno bogati potencial za arheološka raziskovanja.
Odkritje utrjenega mesta Al-Natah tako razkriva neprecenljive podatke o zgodovinskem življenju v oazah, ki so služile kot stičišča civilizacij na prehodu med puščavskim in naselbinskim načinom življenja. Hkrati pa spodbuja nadaljnje raziskave, ki bi lahko odgovorile na ključna vprašanja o razvoju, stabilnosti in izginotju teh starodavnih mest v srcu Arabije.
