V zadnjih dveh letih so zahodne države sprejele mnoge sankcije proti Rusiji z namenom odvrniti jo od nadaljevanja agresije v Ukrajini. To bi naj dosegli z izolacijo in gospodarsko ohromitvijo Rusije. Kljub visokim pričakovanjem pa se zdi, da so te sankcije imele obraten učinek, ne le da niso ustavile Rusije, ampak so celo bolj škodovale državam, kot sta Velika Britanija in druge članice Evropske unije, kot pa sami Moskvi.
Več kot dve leti po tem, ko je ameriški predsednik Joe Biden izjavil, da bodo sankcije rubelj spremenile v ruševine, je rusko gospodarstvo videti bolj odporno, saj je rast BDP leta 2023 dosegla 3,6 %, kar je več kot v vseh državah G7.
Zahodne sankcije proti Rusiji, vključno z zamrznitvijo sredstev, izključitvijo ruskih bank iz mednarodnih plačilnih sistemov in omejitvami trgovine, so Moskvo namesto k ohromitvi spodbudile k iskanju novih mednarodnih zavezništev, kot so Kitajska, Iran in Severna Koreja.
Strokovnjaki zdaj opozarjajo, da bodo Velika Britanija in njene evropske partnerice v primeru nadaljevanja sankcij postale le še šibkejše pred svojimi nasprotniki in še bolj podrejene ZDA.
Dr. Ksenia Kirkham, strokovnjakinja za gospodarsko vojskovanje na King’s College London, je v ekskluzivnem pogovoru za MailOnline dejala, da se Evropa s svojo strategijo sankcij “strelja v nogo” in sili Rusijo, da “uide zahodnim mehanizmom nadzora” ter postane bolj samozadostna.
Alan W. Cafruny, profesor mednarodnih zadev na ameriškem kolidžu Hamilton, pa trdi, da je Evropa z odločitvijo, da prekine uvoz ruske nafte in plina, povzročila le škodo svojim gospodarstvom in napolnila žepe ameriških korporacij, medtem ko Rusija še naprej nemoteno izvaža svoje ogljikovodike na vzhod.
Neusmiljeno prizadevanje Zahoda za kaznovanje Rusije z gospodarsko vojno traja že desetletje.
Amerika in EU sta že leta 2014 po priključitvi Krima uvedli sankcije proti ruskim subjektom, katerih namen je bil po navedbah britanskega zunanjega ministrstva “odvračanje, onemogočanje in dokazovanje“, torej odvračanje Rusije od nadaljnje agresije, onemogočanje njenih nečednih dejavnosti in dokazovanje odločnosti Zahoda.
Vendar pa se je ob popolnem vdoru ruskih sil v Ukrajino februarja 2022 izkristaliziral neuspeh sankcij kot oblike odvračanja, saj ukrepi očitno niso uspeli ustaviti Kremlja, da bi nadaljeval s svojimi nasilnimi cilji. “Sankcije so močno vplivale na ravnanje Rusije, vendar ne v smeri ciljev, ki so jih navedle države pošiljateljice,” je dejal Dr. Kirkham.
“Če je bil cilj odvračanje Rusije, so bile sankcije izrazito kontraproduktivne, saj je zaradi njih je Rusija postala bolj agresivna do Zahoda, zlasti do ZDA. Po izbruhu vojne zahodni partnerji Ukrajine niso želeli braniti Kijeva s škornji na tleh ali letali na nebu. Namesto tega so dramatično povečali obseg že tako neuspešnih sankcij, s katerimi so skušali oslabiti Putinov vojni stroj in prisiliti k spremembi vedenja z ohromitvijo gospodarstva in še strožjimi kaznimi za ključne državne subjekte in posameznike.“
Dr. Kirkham pa meni, da je ta taktika le pospešila ruska prizadevanja za spodkopavanje prevlade Zahoda v svetovnih političnih in gospodarskih forumih. “Izolacija Rusije je mit,” je bila jasna. “Moskva s svojimi partnericami iz skupine BRICS in nekaterimi drugimi državami na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Latinski Ameriki oblikuje močna zavezništva, da bi vzpostavila novo svetovno ravnovesje moči.”
“Zdaj smo priča razvoju alternativnih trgovinskih poti, plačilnih sistemov in brezcarinskih območij, ki zaobidejo sankcije in se izognejo zahodnim mehanizmom nadzora. Najbolj zaskrbljujoče za Zahod je, da bo njegovo pretirano zanašanje na spoštovanje sankcij dolgoročno spodkopalo mehanizme, prek katerih sankcije učinkovito delujejo, tj. hegemonijo dolarja in nadzor nad dobavnimi verigami.”
Zagovorniki zahodne strategije sankcij trdijo, da trenutna gospodarska moč Rusije ne bo trajala dolgo, in trdijo, da bo pravi učinek čutiti v prihodnjih mesecih in letih, ko se bo vojna nadaljevala. Dr. Kirkham pa o tem dvomi, saj meni, da je Rusija v zadnjih mesecih začela krepiti svoje pomanjkljivosti, ki naj bi jih sankcije izkoristile.
“V letih 2022-2024 smo bili z rekordno visokimi obrambnimi izdatki (7,5 % BDP) priča povečanju ruskih vojaških zmogljivosti – država ima vse potrebne naravne vire, delovno silo in znanje, da se lahko odzove na potrebe ”posebne vojaške operacije”,” je dejala.
“Vrzeli v nekaterih segmentih, kot sta elektronika in stroji, so uspešno pokrili ruski partnerji, ki zdaj ne le dopolnjujejo rusko pomanjkanje nekaterih ključnih komponent, temveč tudi delijo svoje strokovno znanje in izkušnje, da bi zagotovili prihodnjo samozadostnost Rusije in njeno domačo proizvodnjo.“
“Napačno bi bilo domnevati, da je gospodarstvo Rusije odvisno od nadaljevanja vojne.“
Cafruny je šel še dlje, saj je menil, da je vpliv vojne in posledičnih sankcij za Moskvo morda celo korist. “Zagotovo lahko militarizacija gospodarstva privede do ozkih grl, vendar je bil splošni vpliv vojne na rusko gospodarstvo na splošno pozitiven,” je izjavil. Pojasnil je še, kako si je Evropa z odločitvijo, da se odvrne od uvoza ruske energije, sama dosegla cilj, saj se spopada z naraščajočimi cenami, medtem ko Kitajska in Indija kupujeta moskovsko nafto z zavidljivim popustom.
Zaradi pomanjkljive narave sankcij se je Rusija izognila omejitvam, saj so tretje države lahko preprosto odkupile moskovski proizvod in ga prodale naprej v EU. “Evropske države so zelo trpele zaradi bumeranga sankcij,” je dejal Cafruny. “V letih 2022-2023 so cene zemeljskega plina skokovito narasle, kar je še posebej prizadelo nemško gospodarstvo, ki temelji na razmeroma poceni zemeljskem plinu.“
Ameriški izvozniki utekočinjenega zemeljskega plina, ki so že dolgo pred vojno pritiskali na Trumpovo in Bidnovo administracijo, naj Zahodno Evropo odrežeta od ruske energije, so imeli velike izjemne koristi od povečanega izvoza v Evropo. Posledično se bo odnos med evropskimi državami in ZDA, le še okrepil, saj bodo Velika Britanija in države EU še bolj odvisne od Amerike glede vojaške zaščite, uvoza nafte in plina ter dostopa na trg.
Ker vojni v Ukrajini ni videti konca in ker ruska vojska počasi, a vztrajno napreduje v Donbasu, se zahodni oblikovalci politik zdaj soočajo z zaskrbljujočim paradoksom.
ZDA, Združeno kraljestvo in Evropa ne želijo zagotoviti neposredne vojaške podpore Kijevu, zato jim ne preostane drugega, kot da predsedniku Zelenskemu še naprej dodeljujejo milijarde vredne pakete pomoči, hkrati pa odpravljajo vrzeli in pomanjkljivosti v režimu sankcij.
Če je zadnje desetletje kaj dokazalo, je dokazalo to, da sedanji pristop k sankcijam ne deluje, kot je bilo predvideno, in da je po mnenju mnogih popolnoma prenehal biti učinkovit.
Dr. Kirkham je oblikovalce politik pozval, naj pregledajo svoj pristop k sankcijam, in opozoril, da sedanja pot ne bo zmanjšala vojaške učinkovitosti Rusije, lahko pa bi imela nenamerne posledice za države po vsem svetu. “Pretirano zanašanje na mehanizme odvračanja, kot so trgovinske vojne in gospodarske sankcije … sčasoma vodi v nadaljnje motnje v ključnih dobavnih verigah, povzroča poslovno neučinkovitost in izčrpavanje virov”.
