Ukrajina: Druga obletnica vojne in trenutno stanje

Dolgo pričakovana ukrajinska protiofenziva lani ni uspela. Rusija je zavzela Bahmut in nedavno Avdijivko , kar je njena največja vojna pridobitev. Predsednik Volodimir Zelenski je bil prisiljen tiho priznati novo vojaško realnost. Strategija Bidnove administracije je zdaj vzdrževati ukrajinsko obrambo do predsedniških volitev v ZDA v upanju, da bo ponovno izvoljen nadaljeval s podporo Ukrajini.

Ta strategija se zdi smiselna, vendar vsebuje eno izjemno pomembno posledico in eno potencialno katastrofalno pomanjkljivost, ki se ju v javnih razpravah na Zahodu in v Ukrajini še ne obravnava resno. Posledica tega, da bo Ukrajina za nedoločen čas ostala v obrambi - tudi če bo to uspešno počela - je, da bodo ozemlja, ki jih trenutno zaseda Rusija, izgubljena. Rusija se za pogajalsko mizo nikoli ne bo strinjala, da se bo odpovedala ozemlju, ki ji ga je uspelo zadržati na bojišču.

Večina Ukrajincev je po neuradnih podatkih pripravljenih sprejeti izgubo nekaterih ozemelj za ceno miru, če jih Ukrajina ne bi uspela dobiti nazaj na bojišču in če bi bila edina alterniva še leta krvavih bojev z majhnimi možnostmi za uspeh. Bidnova administracija pa tega mnenja ne deli.

Promotorji popolne ukrajinske zmage so namreč ukrajince prepričali naj gojijo upe, od preveč optimističnih do čarobnih. Na magičnem koncu spektra je predstava, ki jo je med drugim predstavil upokojeni general ameriške vojske Ben Hodges, da je mogoče Rusijo premagati in celo pregnati s Krima z bombardiranjem z raketami dolgega dosega. Kar je neumnost.

Ukrajinci so dosegli nekaj uspehov proti ruski črnomorski floti, vendar je to daleč od načrtov o vrnitvi Krima. Visokopotezni načrti daleč presegajo njihove zmogljivosti v smislu ladij in ljudi. Napadi na rusko infrastrukturo so glede na velikost in sredstva Rusije le drobci.

Ruska strategija je vojna izčrpavanja. Ukrajince so potegnili v dolgotrajne bitke za majhna ozemlja, kot je Avdijivka, kjer so se zanašali na premoč v topništvu in letalstv. S stalnim bombardiranjem izčrpati in šele potem nadaljevati z oklepniki in pehoto. Ukrajincem ne gre v prid tudi to, da se nasprotnik z vsakim uspehom izpopolnjuje, prilagaja in optimizira način bojevanje. Ruska taktika se je od začetka konflikta drastično spremenila. Rusija pa je lahko tudi zaradi pomoči Irana namestila zelo veliko število brezpilotnih letal.

Foto: Canva/AI Ukrajinci bi za to, da bi sploh imeli realne možnosti, potrebovali prednost v razmerju 3:2 v številu mož in precej več ognjene moči. Ne bi smeli biti odvisni od zunanje pomoči in drastično bi morali spremeniti taktiko bojevanja. Ukrajina je imela teoretične možnost v prvem letu vojne, ko je bila ruska vojska na bojišču v manjšem obsegu in še ni bila tako usklajena. Zdaj, ko so okupirana območja v rokah Rusije si je zelo težko predstavljati, kako bi si jih Ukrajina lahko povrnila.

Bidnova administracija povsem pravilno opozarja, da bo ukrajinski odpor brez nadaljnje obsežne ameriške vojaške pomoči letos verjetno propadel. Vendar morajo ameriški uradniki priznati, da tudi če se bo ta pomoč nadaljevala, ni realnih možnosti za popolno ukrajinsko zmago. Ukrajinske vojaške sile imajo že mesece težave z mobilizacijo. Tudi če Ukrajinci lahko okrepijo svoje sile, lahko Rusija še bolj poglobi svojo obrambo.

Uspešen mirovni proces je najboljša in najkrajša pot do miru. Nedvomno bi vključeval nekaj bolečih popuščanj Ukrajine in Zahoda. Vendar bi bila ta bolečina bolj čustvena kot praktična. Zagotovo pa bi bil nov mirovni sporazum neprimerljivo manj ugoden za Ukrajino, kot je bil prvotni sporazum katerega je Vladimir Putin predstavil in za katerega trdi, da je bil obojestransko podpisan v Istanbulu leta 2022, kmalu po začetku konflikta.

Izgubljena ukrajinska ozemlja so namreč izgubljena, članstvo v Natu pa je nesmiselno, če zavezništvo ni pripravljeno poslati svojih vojakov v boj za Ukrajino proti Rusiji. Predvsem pa, naj bo mirovni sporazum danes še tako boleč, so bolj boleče izgube, ki jih je Ukrajina že utrpela in nadaljevanje konflikta bi bilo še mnogo bolj boleče. Žal je druga obletnica vojne dosežena. Upajmo, da tretje obletnice ne bo...