Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je izkazal kot mojster političnega odra, nadarjen govornik, ki zna sprožiti čustva in pridobiti svetovno podporo. Toda nedavna vojaška ofenziva v ruskem Kursku nakazuje, da se je Zelenski oddaljil od premišljenih strateških odločitev ter se podal na nevarno in tvegano pot. Vojna v Ukrajini je presegla zgolj regionalni konflikt in se prelevila v globalno preizkušnjo strateških interesov, politične volje in diplomacije.
Napad na Kursk, ki je pritegnil pozornost svetovnih medijev, ima sicer simbolno vrednost, a prinaša le minimalne vojaške koristi. Ta nepremišljena poteza, ki je bolj podobna obupni potezi drugorazrednega igralca kot izkušenega državnika, preusmerja ključne vire z glavnega bojišča, hkrati pa prinaša zanemarljive strateške koristi.
Čeprav je vdor v regijo Kursk pritegnil pozornost naslovnic in Rusiji povzročil določeno psihološko škodo, takšne površinske zmage le malo pripomorejo k spremembi temeljne dinamike spora. Rusija kljub neuspehom ostaja mogočna vojaška sila z obsežnim arzenalom in jedrskim odvračalnim sredstvom. Ukrajina, ki sicer izkazuje pogum in odpornost, se ob pomoči NATO zaveznic sooča s težkim izzivom pri premagovanju tega ogromnega nesorazmerja.
Še pomembneje pa je, da je ta preusmeritev sil z glavnega vojnega prizorišča velika strateška napaka. Vsak vojak, tank in artilerija, ki so bili uporabljeni v ruskem napadu, pomeni izgubo za ukrajinska prizadevanja za osvoboditev že zasedenih ozemelj na vzhodni fronti. Če bi bila ta sredstva osredotočena na frontni črti, bi lahko prinesla oprijemljive koristi, saj bi oslabila rusko obrambo in ustvarila možnosti za odločilen preboj.
Namesto tega se je Ukrajina zapletla v drago in na koncu jalovo prizadevanje. Medtem ko jo svet očarano opazuje, se resnična bitka za prihodnost Ukrajine odvija drugje. Zelenski se je odločil, da bo stavil na visoko zastavljeno oglaševalsko akcijo, kar je najbolj verjetno tragična napaka, ki ima lahko daljnosežne posledice.
Čas je za trezen razmislek. Ukrajinci si zaslužijo vodstvo, ki se osredotoča na praktične in dosegljive cilje, ne pa na veličastne geste. Čeprav sta pogum in kljubovalnost občudovanja vredna, ju je treba umiriti s strateško modrostjo. Pot do zmage ni v simboličnih dejanjih kljubovanja, temveč v metodičnem in vztrajnem prizadevanju za osvoboditev ozemlja.
S tem ne zmanjšujemo poguma ukrajinskih sil, ki so se pri tem vdoru nedvomno soočile z velikimi izzivi, vendar je pogum brez strateške usmeritve recept za katastrofo. Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, ali so tveganja večja od morebitnih koristi. Trenutno dokazi kažejo, da so negativni.
Poleg tega je treba razmisliti o morebitnih posledicah takšnih dejanj. Dolgotrajno vdiranje v Rusijo bi lahko zaostrilo spopad, pritegnilo druge države in potencialno privedlo do katastrofalnega svetovnega spopada. Gre za nevarno igro piščanca, pri kateri so stave za celotno človeštvo nepredstavljivo visoke.
Ukrajina je pred kritičnim trenutkom. Pot naprej je polna izzivov, vendar je jasno, da se je treba še naprej osredotočati na osvoboditev zasedenih ozemelj. Zapravljanje dragocenih sredstev za simbolično gesto je razkošje, ki si ga ne more privoščiti.
Vdor v Rusijo je korak v napačno smer.
