Furchnerjeva je med letoma 1943 in 1945 delovala kot strojepiska v taborišču, kjer je bila odgovorna za urejanje dokumentacije, ki je bila ključna pri izvajanju nacističnih zločinov.
Na sodišču je predsedujoča sodnica Gabriele Cirener poudarila, da umor ne zastara, tudi po tolikih letih. Stutthof je sprva služil kot delovno taborišče, a je proti koncu leta 1945 postal uničevalno taborišče, kjer so zapornike množično usmrtili s streljanjem in v plinskih komorah.
Sodišče je odločilo, da je Furchnerjeva aktivno sodelovala pri organizaciji umorov in zagotavljala podporo poveljniku taborišča. Kljub njenim trditvam, da ni vedela za zločine, je sodnica izpostavila: “Vsi v taborišču so poznali vonj po zažganem človeškem mesu iz krematorija.”
Obramba je trdila, da so bila dejanja obsojene nevtralna, podobna pisarniškim delom v drugih ustanovah, a je sodišče ta argument zavrnilo. Primer Furchnerjeve je eden redkih, kjer je bil civilni uslužbenec nacističnega taborišča pravnomočno obsojen.
Čeprav Furchnerjeva ne bo prestala kazni zaradi svoje starosti, ima sodba močan simbolni pomen in opozarja, da zločini proti človeštvu ne zastarajo.
