Prisega, ki je odmevala sredi Ljubljane, ni bila le simbolično dejanje, temveč potrditev zavezništva z nacistično Nemčijo. “Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, pogumen in svojim nadrejenim pokoren,” so med drugim govorile besede prisege, ki so zaznamovale pripravljenost domobrancev, da se v boju proti komunizmu in njegovim zaveznikom, žrtvujejo tudi svoje življenje.
Ta dogodek ni ostal neopažen niti v mednarodnem prostoru. SS, neusmiljena organizacija pod Hitlerjevim vodstvom, je bila ena izmed ključnih sil za izvajanje holokavsta in številnih vojnih zločinov. Po vojni je bila s strani Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu razglašena za zločinsko organizacijo.
Prisega na Plečnikovem stadionu je privedla do nadaljnjih korakov kolaboracije med domobranci in nacističnim režimom. Domobranci so prejeli priznanja in značke, obenem pa so morali podpisati izjavo o zvestobi, ki je bila sestavljena tako v nemškem kot slovenskem jeziku.
Leon Rupnik je postal simbol narodnega izdajstva, njegovo vlogo v zgodovini pa so poskušali relativizirati z argumenti, da je izbral manjše zlo. Vendar zgodovinska dejstva kažejo, da je prisega jasno izražala zvestobo “vodji velike Nemčije” in nacističnemu režimu.
Po vojni je bilo Rupnikovo dejanje obsojeno in 4. septembra 1946 je bil usmrčen zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Leta 2020 je slovensko vrhovno sodišče razveljavilo njegovo obsodbo, kar je sprožilo več ustavnih pritožb in javnih razprav o pomenu pravice in zgodovinske pravičnosti.
Prisega na Plečnikovem stadionu je tako ostala večen opomin na temne trenutke slovenske zgodovine, ko so se posamezniki in skupine odločili za pot kolaboracije, ki je zaznamovala ne le slovenski narod, temveč tudi evropsko zgodovino kot celoto.
