Nekdanji državni sekretar v uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Dejan Valentinčič je na okrogli mizi predstavil nedavno izdano znanstveno monografijo Slovensko manjšinsko varstvo v primerjalni perspektivi. Izpostavil je, da v Sloveniji zgodovinskih manjšin “nismo strpali na neko polje civilne družbe, ampak smo jim dali tudi samoupravo”, kar pomeni, da o svojih zadevah sami odločajo.
Širok nabor pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti je po njegovih besedah postavljen v zgodovinski okvir. “Pripadniki teh dveh skupnosti niso postali del te države oziroma njenih predhodnic po svoji lastni volji, kar naenkrat so postali pripadniki manjšinske populacije in nekako s tem se jim je zagotavljalo pravice,” je pojasnil. Dodal je, da je položaj romske skupnosti drugačen in da tudi skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji, izražajo pričakovanja, da bi imele poseben nabor pravic.
Opozoril je, da se modeli manjšinskega varstva po državah razlikujejo, da nekatere države manjšin sploh ne priznavajo, tiste pa, ki jih, manjšine različno opredeljujejo in jim priznavajo različen obseg pravic. Hrvaška, Srbija in Bosna denimo priznavajo 20 ali več manjšin, a ne s takim naborom pravic, je pojasnil.
Bistvo slovenskega modela je na načelu avtohtonosti. Pri tem je po njegovih besedah meja industrijska revolucija, pred katero so se skupnosti preseljevale na druga območja in oblikovale kulturno krajino, medtem ko je po industrializaciji preseljevanje razpršeno in sledi individualnim interesom, poroča STA.
Geograf Jernej Zupančič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je poleg koncepta avtohtonosti izpostavil tudi koncept teritorialnosti. Po njegovih besedah pa je prav tako treba upoštevati tudi organiziranost neke manjšine.
Predsednik ljubljanskega Kluba koroških Slovencev Janez Stergar, ki je deloval tudi na Inštitutu za narodnostna vprašanja, je spomnil na ukvarjanje z vprašanji manjšinske zaščite v prejšnjem stoletju v Sloveniji in tudi na mednarodni ravni. Ob tem je izpostavil oceno z enega od mednarodnih poročil po osamosvojitvi Slovenije, ki si je tedaj prizadevala za vključevanje v evropska združenja, da lahko manjšinske pravice v Sloveniji služijo za zgled tako v vzhodni kot zahodni Evropi.
Tudi Stane Baluh iz vladnega urada za narodnosti je ocenil, da je Slovenija koncept zaščite človekovih pravic in manjšin izredno dobro zasnovala. V ustavi se lahko tako po njegovih besedah “vsak najde doma”. Spomnil je namreč na široko zastavljeno ustavno določbo, ki vsakemu daje pravico svobodnega izražanja pripadnosti narodu in kulture, po kateri lahko po njegovih besedah svoje pravice izražajo tudi narodi, ki so prihajali k nam v 70. in 80. letih 20. stoletja kot delavski migranti.
Glede predloga novega zakona o uresničevanju kulturnih pravic narodov nekdanje SFRJ je Valentinčič dejal, da gre za novega v vrsti poskusov za pridobitev posebnega statusa, ki pa je po njegovih besedah problematičen. Poraja se denimo vprašanje, ali posebej obravnavati samo pripadnike teh narodov ali tudi priseljene pripadnike drugih narodov, zakon pa je tako zrel tudi za ustavno presojo, je ocenil.
Po Valentinčičevem mnenju bi zakon status Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, o katerih govori, poslabšal. Višino financiranja kulturnih društev, ki bi se po predlogu preneslo z JSKD na ministrstvo za kulturo, bi bilo po novem “lažje politično določiti”, kar lahko pomeni, da bi se v času prihodnjih vlad lahko zmanjšala, je opozoril.
Tudi po Stergarjevem mnenju se pri tem zakonu zdi, da je treba “hipno nekaj trgovati, pa četudi bo dejansko narejena škoda”.
Baluh je opozoril, da stroke ni nihče povabil k širši debati. Spomnil je na nastanek deklaracije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji iz leta 2011. Po njegovem mnenju ni napačen pristop, da bi prišlo do zakonske implementacije te deklaracije, “ampak v širšem smislu”. Kot meni, bi bilo treba graditi na omenjenih ustavnih določilih, po katerih ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja pripadnosti svojemu narodu.
