V zadnjem letu je bilo zaradi izraelskega genocidnega nasilja v Gazi uradno ubitih skoraj 42.000 Palestincev. Po ocenah je dejansko število smrtnih žrtev več kot 180.000. Hkrati so izraelske sile večkrat izvedle napade na Zahodnem bregu in tudi tam pobile več kot 740 Palestincev. Prejšnji mesec je Izrael svoje vojaške sile razširil na Libanon, kjer je bilo samo 23. septembra ubitih več kot 500 ljudi. V dveh tednih pa je Izrael z vojaškimi napadi ubil več kot 2.000 Libanoncev.
Izraelska vojska je v Gazi zravnala z zemljo celotne soseske, z buldožerji razkopala ceste, bombardirala infrastrukturo in komunalne objekte ter razdrobila stanovanjske stavbe. Zdravstvene in izobraževalne ustanove so bile uničene, vodovodne postaje, elektrarne in sončni kolektorji pa uničeni. Skratka, Izrael je poskušal uničiti vse, kar podpira življenje v Gazi.
Palestincem je bilo ukazano, naj „evakuirajo“ veliko večino pasu in so stisnjeni na 16 odstotkih njegovega ozemlja. Enaka strategija izpraznitve zemlje je bila uporabljena na nekaterih območjih Zahodnega brega in zdaj tudi v južnem delu Libanona.
Ljudem je bilo rečeno, da se bodo lahko vrnili, ko bodo izraelske „vojaške operacije“ končane. Hkrati pa so razni državni uradniki javno izjavili, da je namen vojaške operacije “očistiti” zemljo za kolonizacijo in širitev Izraela. To se je že zgodilo med Nakbo leta 1948 in Palestinci se nikoli niso smeli vrniti na svoje domove, čeprav je to zahtevala resolucija Združenih narodov. Zato Palestinci ne bodo odšli in zapustili svoje zemlje.
Nekaterim tujcem se zdi, da je trajno navezanost Palestincev na njihovo zemljo težko razumeti. Še posebej je nerazumljiva za sioniste, ki so nas izgnali v upanju, da se bomo preselili drugam v arabski svet in se asimilirali. Toda Palestinci se že več kot sedem desetletij ne odpovedujejo upravičeni zahtevi po svoji zemlji.
Vprašanje, zakaj Palestinci nočejo zapustiti svojih domov in zemlje prednikov, čeprav se soočajo z nenehnim bombardiranjem, napadi, vdori naseljencev in gospodarskim razlastninjenjem, je globoko osebno in temeljno za palestinsko identiteto. Ne gre zgolj za geografijo ali lastništvo, temveč za globoko povezanost z zemljo, ki je vtkana v tkivo palestinske zgodovine, kulture in kolektivnega spomina. V tej odločitvi je prisotna trma, vendar tudi globoko razumevanje, da bi odhod pomenil prekinitev povezave, ki je trajala že več generacij.
Palestinci kot agrarna družba imajo v svoji kulturi in kolektivni zavesti posebno mesto za zemljo. Oljka je odličen simbol za to. Oljke so starodavne, trpežne in globoko ukoreninjene – tako kot palestinsko ljudstvo. Družine skrbijo za ta drevesa tako, kot skrbijo za svojo dediščino. Obiranje oljk, stiskanje v olje in deljenje tega olja z bližnjimi je dejanje ohranjanja kulture.
Zato izraelska vojska in naseljenci radi napadajo palestinske oljčne nasade. Uničenje oljke je več kot le napad na palestinski vir preživetja. To je napad na palestinsko identiteto. Izraelski poskus, da bi jo izbrisal, se kaže v njegovi neusmiljeni vojni proti palestinskim oljčnim drevesom. Od leta 1967 do leta 2013 jih je izkoreninil približno 800.000.
V zadnjem letu je izraelsko nasilje postalo genocidno, vendar se palestinska trdost un odpornost nista zmanjšali. Od Jenina do Gaze se Palestinci, ki so podvrženi nenehnim izraelskim napadom in bombardiranju, niso nehali upirati kolonialnemu napadu s preprostim dejanjem življenja in preživetja.
Bolj ko Izrael poskuša Palestincem onemogočiti življenje, bolj se Palestinci domislijo provizoričnih rešitev, da bi ga omogočili, naj gre za pralni stroj, ki ga poganja kolo, glineno peč iz blata in slame za peko kruha ali električni generator, sestavljen iz naključnih strojnih delov. To je le nekaj primerov trmaste vztrajnosti.
Neusmiljeno razčlovečenje Palestincev je v mnogih skupnostih razširilo obup in brezup. Vendar nimajo pravice obupati, ko prebivalci Gaze kljubujejo grozotam genocida.
Metafora „mi smo zemlja“ ni le poetična. Je realnost, ki jo živi palestinsko ljudstvo.
Ko Palestince vprašajo: “Zakaj ne odidete?“, odgovorijo: “Zakaj bi mi morali?“
To je palestinska zemlja, obdelana s krvjo in solzami generacij Palestincev. Če bi jo zapustili, bi izgubili vse. To bi pomenilo dovoliti izbris naše zgodovine, naše kulture in naše skupne duše.
Leto dni po tem genocidu Palestinci ostajajo, ker to preprosto morajo storiti.
