O njem se je v ozkih krogih teniških strokovnjakov leta šepetalo, po izjemnem preboju na veliko sceno in osvojitvi turnirja masters serije v Madridu leta 2022, ko je zaporedoma odslovil velikana tega športa Rafaela Nadala in Novaka Đokovića, pa se je šepet spremenil v vzklike navdušenja množic. Hitro se je začelo napovedovati nekaj, kar je pred tem delovalo kot nemogoče. Roger Federer, Rafael Nadal in na koncu še najbolj Novak Đoković so leto za letom vse bolj brutalno ubijali upe generacij obetavnih mladeničev. Ti so optimistično upali, da bodo pokorili velikane, ki pa so jih vsakič znova tako okrutno in brez zadržkov premagovali, da so številni “obetavni” mladi igralci hitro postali zaznamovani.
Mnogi mladi igralci so na videz spremenili svojo miselnost iz “upam, da mi uspe premagati Nadala, Federerja in Đokovića” v “komaj čakam, da se vsi trije upokojijo in jaz pridem na svoj račun”. A to računico je Đoković s svojo dominacijo v pozni jeseni svoje kariere brez obotavljanja vrgel v smeti teniške zgodovine. Vsi nadarjeni igralci, ki so v senci velike trojice leta upali, pa se bodo v naslednjih letih morali soočiti s kruto resnico, da je Alcaraz od njih popolnoma drugačen.
Pri 21 letih starosti je Alcaraz osvojil že štiri grand slam turnirje, na vseh površinah. Tega ni storil v odsotnosti Novaka Đokovića, ki je s 24 osvojenimi turnirji velike četverice kljub željam in upom svojih številnih kritikov postal največji teniški igralec vseh časov. Ravno obratno, na sveti wimbledonski travi je že drugič zapored Srbu zadal izjemno boleč poraz. Če je lani Đoković iskal uteho v dejstvu, da je sezono zaključil s tremi grand slam turnirji v svojem žepu, letos ne bo tako uspešen. Lani se je teorijo, da je Alcaraz na centralnem igrišču All England kluba Đokovića presenetil, še dalo braniti, po predstavi v letošnjem finalu pa je jasno, da se je svet profesionalnega tenisa dokončno obrnil na glavo.
Čeprav Jannik Sinner po letošnji zmagi na OP Avstralije veliko obeta, je to tudi edini grand slam finale, v katerem je do zdaj igral Italijan, ki je leto starejši od Španca. Alcaraz je na drugi strani zmagal v prvih štirih finalih na turnirjih velike četverice, kar je pred tem v bogati zgodovini tenisa uspelo zgolj enemu od njegovih idolov, Rogerju Federerju. O njegovem talentu ni več potrebno izgubljati besed, saj lukenj v njegovi igri preprosto ni. Njegova miselnost tudi ni več pod vprašajem. Čeprav se je v prvem velikem obračunu po tem, ko je postal “veliki Carlos Alcaraz”, kot ga je malo šaljivo poimenoval Danil Medvedjev, ustrašil soočenja z Đokovićem v polfinalu lanskega Rolanda Garrosa, je že mesec dni pozneje po bitki v petih nizih Srba premagal na njegovem “dvorišču” v finalu Wimbledona.
Đoković je na letošnji Wimbledon prispel manj kot mesec dni po operaciji kolena. Na poti do finala se ni soočil z nasprotnikom, ki se nahaja med najboljšimi desetimi na svetovni ATP lestvici. A predstava Carlosa Alcaraza v letošnjem finalu namiguje na to, da bi Srb tudi v svojih najboljših časih imel ogromno težav z nasprotnikom, ki deluje kot eksperiment umetne inteligence, ki je ustvarila odgovor na vprašanje: “Kako je videti popoln naslednik treh najboljših teniških igralcev vseh časov?” Vsi mladi igralci do zdaj so pri njegovi starosti imeli vsaj eno šibkost. Alcaraz svoje za zdaj še ni pokazal, a pot pred njim je še dolga. Tudi on se bo soočal z vsem, kar so morali premagati vsi veliki šampioni do zdaj, in nihče mu ne more zagotoviti, da bo njegova kariera na koncu boljša od vseh pred njim.
“Popolna dominanca, športno rečeno. Razbil me je. Vsak njegov udarec je bil boljši. Ne verjamem, da bi lahko karkoli naredil bolje,” je po bolečem porazu proti mladeniču vdano v usodo dejal sedemkratni zmagovalec Wimbledona. Đoković se neumorno bliža koncu svoje kariere in vse bolj jasno je, da poleg izjemne sposobnosti zgolj motivacija, nepopustljiv pristop in trdo delo ne bodo več dovolj. Carlos je že zdaj preprosto predober, a vsakič, ko so dvomljivci Srba odpisali, se je zmagoslavno vrnil. Večkrat je že javno naznanil, da bo svojo teniško pot zaključil pod svojimi pogoji in takrat, ko ne bo več verjel, da lahko osvoji vsak turnir, na katerem nastopa. Naslednji veliki izziv ga čaka v Franciji, kjer bo čez manj kot dva tedna travo zamenjal pesek. Ni skrivnost, da je njegova največja želja osvojitev zlate olimpijske medalje za svojo deželo, a tudi v Parizu mu bo na poti do vrha skoraj zagotovo stal njegov naslednik Carlos Alcaraz.
