Nekaj časa se je sicer zdelo, da bi se lahko obneslo. Med delom javnosti je bil vedno prisoten določen občutek nelagodja, ko je bila sprejeta naslednja stopnja eskalacije v smeri naslednjega oborožitvenega sistema: Ali Nemčija res ne bo vstopila v vojno z dobavo havbic? Kaj pa če bi Kijevu priskrbeli bojne tanke, zloglasne “leoparde“? V praksi so stvari do zdaj potekale gladko. Z vidika Nemčij so bile do zdaj vse ovire premagane brez večjih težav.
Težava je v tem, da velika laž dolgoročno deluje le, če Ukrajina zmaga v vojni ali vsaj ohrani vojaški zastoj. Ko pa ji grozi, da bo izgubila, stvari postanejo zelo resne. Pa ne samo zato, ker bi Moskva s porazom Kijeva prevladala nad zaveznico Nata, kar bi že samo po sebi pomenilo hud udarec prestižu in vplivu zahodne vojaške zveze.
V nasprotju z delom zahodne javnosti, ki jo prepričujejo v laž, svet dobro ve, da je Nato seveda v vojni v Ukrajini – z majhno, a subtilno opombo, da je bilo bojišče doslej omejeno na ukrajinsko ozemlje, žrtve pa na Ukrajince. Ukrajinski poraz bi bil zato povsem upravičeno razumljen kot poraz Nata in Zahoda. Na koncu je na kocki nič manj kot vsemogočnost prejšnjih gospodarjev sveta.
Po mnenju teh gospodov pa se ne sme dopustiti, da bi prišlo do izgube moči. Zato je treba poraz Ukrajine preprečiti za praktično vsako ceno. Če pa je za to potrebna nadaljnja eskalacija, na primer napad na rusko ozemlje z zahodnim orožjem, pošiljanje zahodnih vojakov na vojno območje – potem je po logiki vladajočega razreda to treba storiti.
Tako nemška vlada še naprej laže javnosti, da je obstreljevanje ruskega ozemlja z nemškim orožjem nekako zajeto v mednarodnem pravu, čeprav dobro ve, da je Moskva napovedala, da ne deli Natovih pomislekov glede mednarodnega prava in si pridržuje pravico do povračilnih ukrepov.
Takoj, ko se bo zgodilo prvo od teh dejanj, nihče na Zahodu nima vpliva na to, kdaj in kje se bo to zgodilo, bo laž počila. Nato bo Nemčija in s tem tudi Nato vključen v vojno, ki jo je doslej vodila s pomočjo Ukrajine. Morda, nažalost, prav kmalu.
