Prisiljevanje otroka v interakcijo ali uporaba neustreznih strategij za spoprijemanje s sramežljivostjo lahko ima nasproten učinek od želenega. Pomembno je, da starši izkažejo empatijo, potrpežljivost in razumevanje.
Sramežljiv otrok kaže nekakšno obrambno vedenje pred ljudmi, ki jih ne pozna. Nekateri se skrijejo za starše, ko jih hoče tujec pozdraviti; drugi gledajo navzdol in zamrznejo. Sramežljivost pri otrocih je oblika obrambnega vedenja, ki se lahko pojavi, ko se znajdejo v neznanih ali zahtevnih socialnih situacijah. Ta občutek nelagodja in negotovosti je povsem naraven; vendar pa je ključnega pomena, da starši in skrbniki razumejo, kako pristopiti k otroku s takšnimi občutki, ne da bi nehote povečali njegovo sramežljivost ali celo prispevali k razvoju socialne fobije.
Dr. Jerome Kagan, priznani ameriški psiholog je opravil vrsto študij o sramežljivosti otrok. Njegove študije razkrivajo, da se okoli 20 odstotkov otrok rodi z večjo predispozicijo za sramežljivost, kar poudarja prirojene komponente te lastnosti. Kljub temu pa Kagani poudarja, da vpliv okolja igra ključno vlogo pri razvoju in izražanju sramežljivosti skozi čas. Kagan poudarja, da velja tudi obratno. Včasih malček ni introvertiran, ampak postane sramežljiv otrok zaradi vzgoje, ki je deležen in načina ravnanja z njim. Dejavniki, kot so nasilje v družini ali neprimerni starševski vzorci, dajejo prednost tej lastnosti.
To odkritje je pomembno za starše, vzgojitelje in psihologe, saj poudarja, da sramežljivost ni statična značilnost, temveč dinamično stanje, ki se lahko sčasoma spreminja, zlasti v odzivu na okoljske dejavnike. Če je okolje otroka podporno, spodbujajoče in razumevajoče, se lahko nagnjenost k sramežljivosti zmanjša ali celo skoraj v celoti izgine.
Katere so torej glavne napake staršev v takih primerih?
Označevanje otroka kot sramežljivega
Ko starši otroka stalno označujejo kot sramežljivega, lahko to otroku vcepi občutek, da je sramežljivost njegova nespremenljiva lastnost. To lahko vodi do samouresničujoče prerokbe, kjer otrok sprejme sramežljivost kot del svoje identitete in se manj trudi za socialno angažiranje.
Prisiljevanje otroka v socialne interakcije
To je ena najpogostejših napak staršev sramežljivih otrok. Iz nekega razloga mislijo, da je sramežljivost lastnost, ki jo je mogoče zatreti. Pogosto si to razlagajo kot učinek šibkosti ali pretirane popustljivosti. Prisiljenost v interakcijo z malo ali nobenimi ustreznimi strategijami lahko poveča sramežljivost ali celo vodi v razvoj socialne fobije.
Govorite v imenu otroka
V tem primeru se ustvari pretirano zaščitniško vedenje, katerega namen je zaščititi sramežljivega otroka pred nelagodjem, ki ga povzroča interakcija z drugimi. Učinek je enak siljenju: poveča se sramežljivost. Če vaš otrok noče govoriti, je najbolje, da nanj ne pritiskate, vendar tudi ne govorite namesto njega. Najbolje je, da se starši družijo na običajen način, da otrok vidi vzorec odnosa do drugih. V kolikor otroku kdo postavi kakšno vprašanje, morate otroku dati čas.
Primerjanje otroka z vrstniki
Primerjanje sramežljivega otroka z bolj družabnimi vrstniki lahko povzroči občutke manjvrednosti in nezadostnosti. Vsak otrok se razvija po svojem tempu, zato je pomembno, da starši praznujejo edinstvenost svojega otroka in spodbujajo njegove posebne talente ter interese.
Govorite o njegovi sramežljivosti
Primer, podoben prejšnjemu, se zgodi, ko starši z namenom pomoči izdajo otroka pred ljudmi, ki mu niso ravno blizu. Na primer, pravijo: ” Adam je sramežljiv, zato je bolje, da ga ne vprašam.” Zdi se, da priznavate njegovo šibkost, čeprav je v resnici to samo njegov način obstoja, prav tako veljaven kot vsak drug. Sramežljiv otrok se počuti zaskrbljen, ko dobi preveč pozornosti ali ko so oči drugih ljudi uprte vanj. Ne potrebuje etikete na čelu, ki jo mora nositi kot stigmo pred drugimi.
Razumevanje in prepoznavanje teh napak lahko staršem pomaga pri oblikovanju bolj podpornega in spodbudnega okolja za sramežljive otroke. S pravilnim pristopom in dosledno podporo lahko starši svojim otrokom pomagajo premagati sramežljivost in razviti močne socialne veščine, ki bodo koristile njihovemu osebnemu in profesionalnemu življenju v prihodnosti.
