Joseph Ferrari, profesor psihologije na univerzi DePaul, pravi, da je kar za 20 odstotkov prebivalstva odlašanje kronična težava. Dr. Sean McCrea, docent psihologije na Univerzi v Konstanzu v Nemčiji, je nedavno objavil rezultate svoje študije o “odlašanju”, ki kažejo, da je takšno vedenje odvisno izključno od jasnosti naloge: ljudje rešujejo naloge, ki so konkretne v času, in bežijo od nalog, ki so jim abstraktne.
“Večina raziskav je osredotočena na razloge, zakaj ljudje vztrajno odlašajo in se sabotirajo,” pravi McCrea. “Kar smo ugotovili in kar pomaga ljudem, ki radi prelagajo obveznosti, je, da bolj, ko je naloga specifična, boljši je učinek.”
Zato lahko starši svojim otrokom pomagajo tako, da naloge predstavijo bolj konkretno in natančno razložijo, kaj se od njih zahteva. Prof. Ferrari, ki že več kot 20 let raziskuje fenomen odlašanja, pravi, da za takšno vedenje ni gena in, da je to prevzeto z vzgojo in priučeno. “Pravzaprav smo odkrili, da so kronični prokrastinatorji ( oseba, ki odlaša ali prelaga naloge) odraščali s starši, ki so bili emocionalno oddaljeni in zahtevni – avtoritativni,” trdi Ferrari.
Psiholog Ferrari staršem svetuje, naj otroka, namesto da kaznujejo za zamudo ali nepravočasno opravljeno nalogo, nagradijo za to, kar je opravil. “Pogosto pričakujemo 100 odstotno ali nič, pohvalite pa tudi 80 odstotkov ali celo 50 odstotkov doseženega cilja. Tako boste otroka motivirali, da bo naslednjič še bolj učinkovit.”
Dr. Timothy Pychyl, profesor psihologije na Univerzi Carleton v Kanadi, se strinja, da morajo biti starši previdni in, da ne obsojajo prestrogo otrok, ki odlašajo. “Kot starši opazimo samo mladostnika, ki slabo obvladuje svoje vedenje, in ga ponavadi kaznujemo.”
Pychyl opozarja, da bodo otroci avtoritarnih staršev v odrasli dobi, težje reševali problem odlašanja: “Pomembno je, da so starši nežni ter, da spodbujajo razvoj samokontrole,” pravi Pychyl.
Pychylova nedavna raziskava se ukvarja z odnosom med oblikovanjem identitete in odlaganjem. Študija je pokazala, da v pozni adolescenci ljudje, ki še ne poznajo svoje identitete, pogosteje odložijo svoje obveznosti. “Identiteta ega, je le del izvršilnih funkcij ega,” pravi Pychyl. “Svoje vedenje moraš znati nadzorovati in se temu posvetiti ” in poudarja, da ljudje, ki se ne poznajo, tega ne zmorejo. Starši lahko svojim otrokom pomagajo osvojiti veščine, kot so postavljanje ciljev, reševanje nalog in spremljanje napredka. “Spretnost in volja skupaj vodita do uspeha pri samokontroli,” trdi Pychyl.
Kako lahko starši otrokom pomagamo premagati navado odlašanja:
- otroka nagradite, ne kaznujte,
- imejte realna pričakovanja, ne pričakujte preveč,
- postavite otroku jasne cilje in rok,
- otroku bodite podpora in motivacija,
- otroku dejte izbiro in odgovornost. Ne mu vedno samo ukazovati, kaj naj naredi,
- bodite vzor pozitivnega, samoregulativnega vedenja. Otroku razložite, kako naj si postavlja manjše cilje in kako naj spremlja svoj napredek,
- bodite razumevajoči do otroka, ki je še v procesu iskanja lastne identitete,
- dovolite naj otrok spozna posledice svojih dejanj. Bodite mu podpora, a ga ne rešujte,
- vedite, da odlašanje ni lenoba; ljudje, ki odlašajo, so običajno zelo zaposleni s stvarmi, ki jih verjetno ne bi smeli početi,
- pomagajte otrokom prepoznati in obvladovati distraktorje,
- bodite potrpežljivi.
S temi pristopi lahko starši pomagajo otrokom razviti večje samozavedanje, samodisciplino in spretnosti za obvladovanje navade odlašanja. Ne pozabite, da je odlašanje naučeno vedenje. A ne pozabite, vsak napredek je razlog za ponos. Bodite hvaležni za vsak majhen korak in se veselite skupnih dosežkov.
