Tako prizadenemo/ užalimo svojega otroka:
Ga ne razumemo
“Ko sem bila stara 14 let, sem se zaljubila. Matic je bil odličnjak v šoli in v mojih očeh idealen. Vendar name ni bil pozoren in sem jokala. Mama me je skušala potolažiti in govorila popolne neumnosti: “Pa kaj ti je! To je tako neresno. Čez eno leto bo vsega konec! ” Takrat si nisem želela, da bi moje stanje zaljubljenosti minilo.
“Mami, zaljubljen sem v Mojco!”
“Ah, ne bodi smešen. Še tisoč bo takih!”
“A zakaj, vi, starši vedno veste vse vnaprej za nas? “
Jih ne podpiramo
Mali Miha, je v solzah pritekel domov iz šole: “Mami, oči! Učiteljica petja je rekla, da je moj glas kot veter, ki tuli v dimniku.”
“Kaj praviš, sinko! Ne poslušaj nikogar. Poješ najlepše na svetu. To zagotovo vem!”
Strašljivo je pomisliti, da svet morda nikoli ne bi slišal tega velikega tenorja, če ta ženska ne bi bila tako modra. Otrokom vedno povejte: “Zmoreš! Uspelo ti bo to ali tisto premagati!”
Primerjamo jih z drugimi otroci
” Poglej Ano, kako je urejena, lepo počesana in čista. Kaj pa ti, kot prašič! A je to lepo? “
Kaj sploh starši želimo doseči s takimi besedami? Kaj drugega kot sovraštvo proti Ani, bi bilo težko vzbuditi.
Se jim posmehujemo
“Spomnim se, da mi je pri šestih letih padel zob. Prišle so mamine prijateljice in se hihitale: ” poglej ga no, a ni prisrčen, nasmej se, pokaži kje ti je zob izpadel” ? No takrat mi ni bilo tako prijetno kot je sedaj slišati.
Žalimo jih z dejanji in besedami
“V 8. razredu sem se imela za dovolj zrelo in samostojno dekle. Nekoč sva z očetom dolgo sedela in reševala geometrijo, ki je moji možgani popolnoma niso razumeli. In potem me je oče iz obupa in jeze udaril… po riti! Rekel je, ali si neumna, da tega ne razumeš? Ni bilo toliko boleče kot izjemno žaljivo! Po tem se dolgo časa nisem želela pogovarjati z njim. In ni mogel razumeti, kaj me je zares tako prizadelo …”
Kričimo in izgubljamo nadzor nad sabo
” Spomnim se, kako je moja soseda, izčrpana od jokanja dojenčka, zgrabila otroka in ga začela stresati in kričati: “Kaj za vraga je narobe s tabo, kaj še hočeš?” Nikoli ne bom pozabila ogromnih, modrih, prestrašenih oči otroka, ki ni razumel, kaj se dogaja. Zdi se mi, da jo je bilo potem sram.“
Ignoriramo
Verjemite mi, to je najhuje. Japonski znanstvenik je celemu svetu pokazal poskus z rastlinami. V tri kozarce so bila posajena tri enaka semena. Znanstvenik je vsako jutro, ko je šel mimo prvega kozarca, pozdravil sadiko in ji govoril lepe besede. Ko je šel mimo drugega kozarca, je kričal in rastlini govoril žaljive in grde besede. Tretjo rastlino je preprosto ignoriral, šel mimo nje, ne da bi jo pogledal. Kaj se je zgodilo z rastlinami po enem mesecu, ni težko uganiti. Prva, je porasla po vsej širini okenske police, druga se je popolnoma posušila, od tretje pa je ostala le gniloba!
Tudi otroci so kot zeleni kalčki: starši po dolgih letih žanjemo, kar smo vzgojili! Otroci so kot spužve, vpijajo vse okoli sebe. Starši smo vrtnarji, ki s svojo skrbno nego oblikujemo rast njihovega razvoja. Z vsakodnevnimi izkušnjami in zgledom postavljamo temelje za otrokovo prihodnost.
Predstavljajte si svojega otroka zdaj. Ta otrok, te ima brezpogojno rad: v vsakem razpoloženju, z vsemi darili, samo zato, ker si njegova mama ali oče in za ta nasmeh boš dal/-a vse na svetu! Ne pozabite na to. Povejte jim, da jih imate radi, kar tako, brez razloga jih objemite!
