Otroci so po naravi radovedni, ljubeči in iskreni, vendar pa potrpežljivost pogosto ni njihova močna stran. Ko naletijo na izziv, ki presega njihove trenutne sposobnosti, se hitro pojavijo frustracije in želja po obupu. Starši se v teh trenutkih običajno počutimo dolžne, da posežemo vmes in situacijo “rešimo”. A ali s tem resnično pomagamo?
Vztrajnost je ena izmed ključnih lastnosti, ki otroku omogoča uspeh v življenju. A ta veščina se ne razvije sama od sebe – treba jo je spodbujati in krepiti, kar pa zahteva premišljen pristop.
Kako se soočiti z otroško frustracijo?
Pred časom je moj šestletnik želel narisati policijski avto. Na začetku je šlo vse kot po maslu, a kmalu so se začele pojavljati težave. Gibi so postali bolj sunkoviti, obraz pa vedno bolj namrščen. Po nekaj neuspelih poskusih je sin zagnal svinčnik in se odmaknil od risbe, pri čemer je jezno rekel: “Ne znam! Ne gre mi!”
V takih trenutkih je naša prva reakcija pogosto ta, da poskušamo otroka takoj potolažiti in mu vrniti samozavest z znanimi stavki, kot so: “Seveda lahko!”, “To je čisto v redu!” ali “Poskusi znova, uspelo ti bo!”. Vendar pa so te fraze pogosto neučinkovite, saj zgolj površinsko obravnavajo otrokovo frustracijo, ne da bi mu dejansko pomagale pri reševanju problema.
Preprost trik: “Pokaži mi, kje ti je najtežje”
Namesto da se zatečemo k pavšalnim spodbudam, lahko poskusimo drugačen pristop, ki otroka vodi k samostojnemu reševanju izziva. V takih situacijah se usedem k sinu, pogledam njegovo delo in ga vprašam: “Pokaži mi, kje ti je najtežje.” S tem pristopom otrok dobi priložnost, da natančno opredeli težavo in razmisli o tem, kje se je zalomilo.
Ko mi je sin pokazal, da mu največ težav povzroča risanje same oblike policijskega avta, sem opazila, da je že večkrat poskusil, vendar ni bil zadovoljen z rezultatom. Namesto da bi mu takoj ponudila rešitev, sem ga vprašala: “Kako bi lahko to izboljšal?” Njegov odgovor je bil preprost, a ključnega pomena: “Moram še vaditi.”
Zakaj ta pristop deluje?
Ko otroka povprašamo, kje točno je naletel na težavo, mu pomagamo, da bolje razume, kateri korak mu povzroča največ preglavic. Tako lažje razdeli večji problem na manjše korake in se osredotoči na tistega, ki ga mora izboljšati.
Poleg tega ta metoda preprečuje, da bi otrok zapadel v obrambni položaj, kjer bi poskušal dokazovati, da resnično ne more izpolniti naloge. S tem, ko ga spodbudimo, da razmisli o svoji težavi, namesto da ga prepričujemo v nasprotno, ga naučimo, kako pristopiti k reševanju izzivov.
Razvijanje vztrajnosti za vse življenjske situacije
Ta majhen, a učinkovit pristop otroka ne vodi zgolj k trenutnemu reševanju problema, temveč mu pomaga razvijati pomembne veščine za prihodnost. Ko otrok enkrat spozna, da se lahko sam spoprime s težavami, se krepi njegova samozavest in pripravljenost vztrajati. Moj sin zdaj že sam, brez moje pomoči, razmišlja na način: “Samo še vaditi moram.”
Vztrajnost je ključ do uspeha v življenju, zato je pomembno, da otrokom omogočimo, da se učijo skozi lastne izkušnje in se ne bojijo izzivov. S preprostim vprašanjem “Pokaži mi, kje ti je najtežje” jim lahko pri tem močno pomagamo.
